Osebnostna rast se lahko zgodi ravno takrat, ko smo najbolj na tleh

Ko je človek srečen je srečen, takrat si vsak želi naj traja in se preveč ne obremenjuje z tem, da bi kaj spremenil, ko pa se stvari obrnejo na glavo, pa še kako prav pride osebnostna rast, ker jo takrat še kako potrebujemo. Nekateri se tega ne zavedajo in še kar tavajo v temi, pri nekaterih pa se to zgodi sproti, ker začutijo, da je nekaj narobe in da morajo pri sebi nekaj spremeniti.

Človek hitro zapade v čas, ko mu nič več ne gre, ko mu dnevi enostavno niso lepi in ko vsak dan komaj čaka, da se dan zaključi, ker je jezen na cel svet. Kako prav bi v tem trenutku prišla osebnostna rast, ker bi jo človek še kako potreboval, vendar predenj pride do tega spoznanja, gre veliko ljudi preko veliko faz, nekateri so jezni na cel svet, spet drugi se smilijo sami sebi, zakaj se to dogaja ravno njim, drugi pa krivijo druge za svoja dejanja. Ko enkrat vidiš in spregledaš, da pa si sam odgovoren za sovje življenje, potem se osebnostna rast šele začne in je začetek nečesa lepega pri posamezniku, ki bo čez čas spremenila njegovo življenje.

Sama sem šla skozi vse možne faze, kritiziranja, opravljanja, jeze, ko sem spoznala, da imam enostavno vsega tega dovolj in da se ne počutim dobro v tej koži, da bi rada stvari spremenila, da bi rada, da je moj obraz nasmejan, misli pa pozitivne, se je moja osebnostna rast začela. Kakšna knjiga takrat pride še kako prav in tudi meni je prišla, pa ne ena, prebrala sem pet knjig, kjer je bila osebnostna rast na prvem mestu.

Knjige so mi dale širino, potegnile so me v pozitivno razmišljanje, kako je lahko človek drugačen, če so njegove misli lepe, pozitivne. To je bila moja osebnostna rast, na katero sem bila ponosna. Moj obraz je bil nasmejan, nisem več opravljala vseh ljudi, enostavno mi ni bilo do tega, takrat sem vedela, da je moja osebnostna rast takšna, ki si jo želim.