Moja glasba je pregnala sosedo in nečake na drugo stran vrta

Soseda je ravno sedaj, ko sem se odločila pisati vsebine za splet, začela obirati češnje s svojimi nečaki. Seveda ne znajo tega delati v normalni glasnosti. Nekaj časa sem jih poslušala, potem sem pa prižgala glasbo in to zelo na glas. Res ne morem delati svojega dela ob tem vreščanju.

Na srečo so ugotovili, da so bili moteči dejavnik in so se prestavili na drugi stran. Res ne vem, kako je to uspelo tako hitro. Po navadi so še bolj glasni, ko to naredim. Kot da mislijo, da imamo dvoboj, jaz pa samo želim okolje, kjer lahko razmišljam.

Ko je ponovno nastala tišina na tej strani hiše, sem utišala glasbo in delala dalje. Ne vem, kdaj bodo sedaj nabirali češnje, ampak mi je v resnici prav vseeno. Imamo zvočnike, imam slušalke in imam vse prav, potrebujem, da imam okolje za delo. V najslabšem primeru bom imela na ušesih slušalke in jih zagotovo ne bom slišala.

Za to, da pišem kreativne stvari, moram imeti tišino doma, ker drugače težko slišim svoje misli, kaj šele, da napišem kaj, kar ima smisel. Danes me čaka toliko vsebin, da jih napišem, da se komaj vidim ven in res potrebujem, osem ur miru, ker drugače bom neprestano padala ven iz fokusa. To je pa nekaj najslabšega, kar se lahko dogaja, saj nikakor ne morem narediti ničesar pametnega potem. Niti ne naredim dovolj stvari, ko imam tako okolje za delo. Pa še bolj sem utrujena, kako pa po desetih urah fizičnega dela. Če je le mogoče, se čisto distanciram od vsega, ker ne morem delati drugače dovolj kvalitetno in je potem bolje, da ne delam.