Recite mi gospa učiteljica

Delo učiteljice mi je bilo vedno zelo zanimivo. Že kot otrok sem vedela, da si v prihodnosti želim opravljati poklic, kjer bom lahko izobraževala druge in na ta način nesebično delila svoje znanje med ljudmi. Poklic učiteljice mi je bil tako rečeno pisan na kožo. Vedno sem rada pomagala drugim tudi, če je to pomenilo, da sem bila navsezadnje zelo izčrpana in utrujena. Nekako me je bogatil tisti notranji občutek, da sem komu polepšala dan in ga naučila nekaj novega. Vem, z besedami se te vrste občutkov težko opišejo, pa vendar mi verjemite, da gre za zares prijetne občutke.

Takoj po osnovni šoli sem se odločila za poklic učiteljice in se usmerila na srednjo vzgojiteljsko šolo, kjer sem, ne da bi se hvalila, blestela. Po končani srednji šoli sem se podala naprej na Pedagoško fakulteto, kjer sem spoznavala tisoč in en vidik vzgojno izobraževalnega procesa, ki mu sledim še danes. Oh, kako rada se spominjam svojih začetkov in jih primerjam s tem, kako se v svetu izobraževanja otrok znajdem danes. Spomini na študentske dni se mi še danes zdijo zelo živi. 

Verjetno vam je jasno, da ni vedno lahko, to priznam, vendar menim, da v vsakem poklicu obstajajo dobri in nekoliko manj dobri dnevi. Dobri ostanejo, slabše hitro pozabimo, ni tako? Otroci me dandanes velikokrat pozitivno presenetijo s svojimi reakcijami. Lahko bi rekla, da obstajajo dnevi, ko se sama največ naučim ravno skozi njihove reakcije. Kako zanimivo, kajne?